
Uvod: Psihiatrične medicinske sestre so pri svojem delu izpostavljene intenzivnim čustvenim obremenitvam, nasilju in organizacijskim zahtevam, kar povečuje tveganje za stres in izgorelost ter ogroža kakovost zdravstvene oskrbe. Namen raziskave je bil preučiti mehanizme spoprijemanja z izgorelostjo, vlogo psihiatrične prve pomoči ter strategije za ohranjanje duševnega zdravja med nudenjem zdravstvene oskrbe od psihiatričnih medicinskih sester. Metode: Med junijem in avgustom 2025 je bila izvedena kvalitativna raziskava, ki temelji na deskriptivnointerpretativni metodi na vzorcu sedmih diplomiranih medicinskih sester in zdravstvenikov. Podatki so bili zbrani s polstrukturiranimi intervjuji, ki smo jih zvočno posneli in prepisali. Pri analizi podatkov je bila uporabljena metoda analize vsebine. Rezultati: Z analizo podatkov in združevanjem kod v tematske kategorije so bile identificirane štiri skupine izkušenj izgorelosti (simptomi, stresorji, vpliv na profesionalno in osebno življenje) ter dve skupini strategij spoprijemanja z duševnimi obremenitvami (osebne in organizacijske). Udeleženci poročajo o kronični utrujenosti, čustveni izčrpanosti, zmanjšani empatiji, socialni izolaciji, vplivu izmenskega dela, kadrovski stiski in stigmi. Kot ključne strategije spopadanja z duševnimi obremenitvami navajajo telesno dejavnost, stik z naravo, postavljanje meja med službenim in zasebnim življenjem in podporo sodelavcev, pri čemer poudarjajo odsotnost supervizije in pomanjkanje izobraževanj o psihiatrični prvi pomoči. Diskusija in zaključek: Rezultati kažejo, da je izgorelost v psihiatrični zdravstveni negi neposredno povezana z zahtevno naravo dela in organizacijskimi pogoji. Zahtevane so sistemske spremembe na ravni kadrovskih normativov, organizacije dela, redne supervizije ter ciljnih izobraževanj, kar bi prispevalo k boljšemu duševnemu zdravju medicinskih sester in kakovosti oskrbe.
Uvod: Intelektualna oviranost je ena od mnogih razvojnih motenj. Namen raziskave je bil preučiti kulturno kompetentnost v zdravstveni oskrbi otrok in mladostnikov z intelektualno oviro. Cilj je bil analizirati perspektivo zdravstvenih delavcev, ki pogosto delajo s tovrstno populacijsko skupino, ter identificirati izzive, s katerimi se vsakodnevno soočajo. Metode: Uporabljena je kvalitativna opisna metoda. Podatki so bili zbrani z individualnimi, delno strukturiranimi intervjuji, izvedenimi na namenskem vzorcu devetih zdravstvenih delavcev, zaposlenih v kliničnem okolju, kjer se izvaja zdravstvena nega intelektualno oviranih otrok in mladostnikov. Podatki so bili analizirani s pomočjo kvalitativne analize vsebine. Rezultati: Identificirane so bile tri kategorije: zagotavljanje kulturno dovzetne zdravstvene oskrbe intelektualno oviranih otrok, sistemske ovire pri zdravstveni obravnavi na področju kulturnih kompetenc pri intelektualno oviranih otrocih in zavedanje pomena kontinuiranega izobraževanja zdravstvenih delavcev na področju kulturnih kompetenc. Prilagoditev zdravstvenovzgojnega dela pacientom različnih kultur se v osnovi nanaša na kulturne kompetence in izboljšanje komunikacije. Diskusija in zaključek: Poznavanje kulturnih kompetenc zdravstvenih delavcev pri delu z intelektualno oviranimi otroki in mladostniki prispeva k medkulturni ozaveščenosti. S tem izboljšamo odnose, prilagajamo načrte zdravljenja in izboljšamo prisotnost pacientov, kar omogoča kulturno senzibilno oskrbo. Zdravstvene organizacije lahko z izobraževanjem in usposabljanjem zaposlenih zdravstvenih delavcev na področju kulturnih kompetenc pripomorejo k dvigu ravni organizacijske politike in prakse na področju kulturno senzibilne oskrbe.
Uvod: Podaljšana življenjska doba je pripomogla k povečani razširjenosti kroničnih bolezni, ki zahtevajo dolgoročno zdravljenje z upoštevanjem adherence jemanja zdravil. Neadherenca jemanja zdravil je izrazit problem v zdravstvu in družbi nasploh, zato je bil namen s pregledom literature poiskati učinkovite pristope, ki prispevajo k adherenci jemanja zdravil pri starejših osebah. Metode: Uporabiljen je bil krovni pregled literature, ki je potekal v marcu 2023. Pri tem so bile upoštevane smernice PRISMA. Pregled literature je bil izveden v naslednjih podatkovnih bazah: PubMed, CINAHL Ultimate, Cochrane Library, ScienceDirect in Web of Sciences. Za oceno kakovosti vključenih virov je bilo uporabljeno ocenjevalno orodje Joanna Briggs Institute. Rezultati: Izmed 242-ih identificiranih člankov je bilo sedem člankov vključenih v vsebinsko analizo, sintezo in kompilacijo. Oblikovane so bile štiri podkategorije, ki prispevajo k adherenci jemanja zdravil pri starejših osebah: 1) zdravstvena vzgoja starejših oseb; 2) nadzor nad jemanjem zdravil; 3) uporaba dozatorjev za zdravila; 4) orodja za ocenjevanje sposobnosti adherence jemanja zdravil. Diskusija in zaključek: Identificiranih je bilo več pristopov za izboljšanje adherence jemanja zdravil pri starejših osebah. Med ključnimi pristopi so zdravstvena vzgoja, nadzor nad jemanjem zdravil, uporaba dozatorjev za zdravila in orodij za ocenjevanje spodobnosti adherence jemanja zdravil. Ti pristopi nudijo dragocene vpoglede v izboljšanje zdravstvenega stanja in kakovosti življenja starejših oseb.
Uvod: Študenti zdravstvene nege se srečujejo s številnimi stresorji, ki lahko prispevajo k pojavu duševnih stisk. Namen raziskave je bil ugotoviti razlike v samooceni izraženosti simptomov duševnih stisk glede na letnik študija, spol, starost in prisotnost kronične bolezni, definirati najpogosteje izbrane vzroke duševnih stisk ter preučiti značilnosti iskanja pomoči. Metode: Za pilotno kvantitativno raziskavo je bil uporabljen strukturiran vprašalnik. Priročni vzorec je vključeval 243 študentov dodiplomskega študija zdravstvene nege na eni izmed slovenskih zdravstvenih fakultet, realizacija je znašala 29,2 % (n = 71). Pri analizi so bile uporabljene metode opisne in inferenčne statistike. Rezultati: Duševne stiske so najbolj izražene med študenti, starimi ≤ 25 let (U = 372,00, p = 0,019), in se statistično značilno razlikujejo glede na letnik študija (χ² = 8,43, p = 0,038). Post hoc analize so pokazale, da študenti prvega letnika poročajo o višji stopnji stiske v primerjavi z drugim letnikom (p = 0,042). Študenti prvega letnika doživljajo stiske predvsem zaradi izpitnega obdobja ( = 4,29, s = 0,849). Pomoči ne poišče polovica študentov (50,70 %). Najpogosteje se obrnejo na bližnje osebe (87,3 %). Diskusija in zaključek: Študenti se zelo pogosto srečujejo z duševnimi stiskami, posebej med izpitnim obdobjem. Čeprav manjša realizacija vzorca omejuje posplošitev rezultata na večji del prebivalstva, raziskava ponuja pomemben uvid v razširjenost problematike duševnih stisk kot osnovo za nadaljnje raziskovanje ter razvoj sistemske psihološke podpore na ravni visokošolskih ustanov.