Povodom odlaska u mirovinu Darka Polšeka, dugogodišnjega profesora Odsjeka za etnologiju i kulturnu antropologiju Filozofskoga fakulteta Sveučilišta u Zagrebu, i stjecanja počasnoga naslova professor emeritus zagrebačkoga Sveučilišta, te na molbu Uredništva časopisa Studia ethnologica Croatica, priredile smo ovaj rad u nastojanju da što obuhvatnije i cjelovitije dokumentiramo profesorova akademska postignuća. Pritom smo kombinirale i komparirale različite izvore podataka. Svjesne smo mogućih propusta, no istodobno vjerujemo kako ispisan profesionalni životopis te priređena bibliografija mogu ocrtati karijeru Darka Polšeka obilježenu kontinuiranom predanošću, erudicijom, entuzijazmom, bogatstvom znanstvenih i nastavnih doprinosa i neumornim angažmanom u širem javnom prostoru.
Samopodoba zmagovitega krščanstva, ki je po lastnem prepričanju že pred mnogimi stoletji izbrisalo staro vero naših prednikov, je postavila sugestivno trden okvir našim pričakovanjem, kaj videti. Vitomir Belaj je izpostavil primer, ki odpira možnost za drugačen pogled na obravnavano problematiko. Slovaki so hodili v Perunovo cerkev! To se ujema s spoznanji zadnjih let, da se je staroverstvo ohranilo na skriven način široko po Evropi. V članku so prikazani primeri, ki kažejo, kako so bile cerkvene stavbe lahko vključene v duhovno življenje starovercev. Gre za primere mimikrije in sinkretizma. Zgodovina cerkva je tako več kot očitno tudi del zgodovine staroverstva. Zmaga krščanstva je bila samo navidezna in Pirova.
Razprava preučuje strategije pisanja, retorična vprašanja in opisne sloge v etnografskih besedilih 19. stoletja z območja Alpe–Jadran v okviru Habsburškega cesarstva. Na podlagi štirih primerov – kritik s Koroške, historiografije Avstrijskega primorja, nacionalizacije etnografije na Kranjskem ter sintetičnih del, kot sta Rudolfov Kronprinzenwerk in Vivantejev Irredentismo Adriatico – analizira, kako so retorične prakse krmarile med imperialnim poenotenjem in nacionalnim razločevanjem. Pod vplivom razsvetljenskega univerzalizma in romantičnega pluralizma so te prakse preoblikovale načine identifikacije: od upodabljanja eksotičnih »drugih« do oblikovanja kulturnih subjektov.
Članek obravnava pet različic mednarodno razširjene sodobne povedke tipa Izginjajoča štoparka, ki jih je avtorica zabeležila med terenskim raziskovanjem na različnih podeželskih območjih Bosne in Hercegovine v letih 2016–2024 med bosanskimi Srbi, Bošnjaki in Romi. Pri razpravi o posebnostih vsake različice in različnih moralnih naukih, ki jih te prenašajo, avtorica opozarja na posebnosti konteksta, znotraj katerega se širijo, pa tudi na specifične tesnobe in interese, ki si jih delijo člani in članice transmisijske verige in so ključni za njihovo razumevanje.
