Sodobno objavljanje znanstvenih rezultatov se je pricelo pred vec kot 350 leti s pricetkom izhajanja dveh revij: Journal des Scavans in Philosophical Transactions of the Royal Society. Znanstveno objavljanje je bilo v zacetku prosta izmenjava idej in znanstvenih rezultatov, v zadnjih desetletjih pa je postalo ena najdobickonosnejsih gospodarskih panog. Znanost že dolgo ni vec prosti pretok idej in rezultatov, temvec ta pretok nadzorujejo revije s svojimi uredniskimi odbori, moc pa jim dajejo ocenjevalne lestvice, ki jih rangirajo. Stevilne raziskave v zadnjih letih so pokazale, da obstojeci sistemi rangiranja revij in izbiranja znanstvenih clankov kot bibliometricnega ocenjevanja raziskovalcev ne delujejo vec dobro ter da je treba poiskati nove poti tako za izmenjavo znanstvenih idej kot za ocenjevanje znanstvenega dela (Werner, 2015). Ena od novih poti je odprta znanost, ki zajema ne le odprto dostopne znanstvene objave, temvec tudi pregledne in odprto dostopne raziskovalne podatke, opise metod in smernice znanstvenih politik. Vendar pa pri odprtem dostopu zaenkrat se nismo naredili velikih premikov, saj stevilni raziskovalci in odlocevalci/ustvarjalci znanstvene politike ne razumejo povsem koncepta odprte znanosti in njegove povezave z novimi nacini ocenjevanja, brez upostevanja stroge bibliometrike.
This chapter argues that sociologists interested in contemporary mass communications need to pay careful and detailed attention to the ways in which the economic organisation and dynamics of mass media production determines the range and nature of the resulting output. In the author's view, any sociological analysis of the ways in which the mass media operate as ideological agencies which fails to pay serious attention to the economic determinants framing production is bound to be partial. In addition to highlighting problems of methodology, the Panorama piece also exemplifies the key conceptual focus of much contemporary British work — namely its concern with the relationship between the media and the state. The chapter also argues that the production of ideology cannot be separated from or adequately understood, without grasping the general economic dynamics of media production and the determinations they exert.
Two challenges for Critical Studies on Men and Masculinities : The hegemony of men, and trans(national)patriarchies
Prispevek obravnava avtoricin prehod kariere iz kriticne komunikologije v turisticne studije ter kognitivno disonanco, s katero se je pri tem srecala. Namen prispevka je poskus razhajanja med komunikologijo in turisticnimi studijami tako na ravni teorije kot na ravni empirije. Na ravni teorije avtorica kriticno obravnava trenutno razumevanje turizma kot zgolj industrije in opozarja na sirse razumevanje turizma kot družbene sile, katere normativni cilji so povezovanje med kulturami, izboljsevanje clovekove blaginje in ohranjanje naravne in kulturne dediscine. V drugem koraku avtorica primerja razvoj kriticne misli v komunikologiji in turisticnih studijah in identificira prelom med t. i. kulturnim preobratom v turisticnih studijah in turisticnimi studijami, ki sledijo idejam politicne ekonomije. Kot zadnje avtorica obravnava razhajanje med empiricnim raziskovanjem novih medijev z vidika politicne ekonomije in vidika turisticnih studij ter na primeru TripAdvisorja opozarja na slepo pego v literaturi o turizmu, kjer se osredinjajo na socialne medije kot zgolj orodje, spregledano pa je dejstvo, da so mediji, kot je TripAdvisor, umesceni v dolocen politicno-ekonomski kontekst in delujejo po nacelih lastnih interesov in organiziranosti.
Prispevek obravnava ekoloske potenciale participativnih umetniskih praks v kontekstu vsakdanjega urbanega življenja. Avtorica razisce doseg umetnosti v njenih prizadevanjih za pripoznavanje novih nacinov ustvarjanja, misljenja in delovanja ter uporabe urbanega javnega prostora z vidika povezljivosti v skupnost. Tako naravnano umetnisko delovanje lahko produktivno povežemo s konceptom novih prostorskih ekologij. Pri tem ne gre samo za dolocene okoljske iniciative, za katere si se posebej prizadevajo posamezni umetniki (za studijski primer smo v prispevku uporabili aktualne prakse ustvarjalcev iz kroga Drustva likovnih umetnikov Celje – DLUC), marvec za pojmovanje ekologije v bistveno sirsem pomenu, ki zadeva odnos ljudi do urbanega prostora kot bivanjskega prostora, kraja prebivanja oziroma domovanja. Da bi urbani prostor lahko ponudil optimalne razmere za domovanje, bi morali njegovi prebivalci razmisljati in delovati trajnostno, si prizadevati za dinamicno ravnovesje in sožitje, vztrajno razvijati etiko porabe ter svojevrstno ekologijo uma in telesa v prostoru, ki je v resnici cedalje bolj omejen. Zato je treba v abstraktnem, kapitalisticno odtujenem urbanem prostoru razpirati medprostore oziroma iznajti nove prostore, ki bodo utemeljeni v stvarnosti in utopicni obenem. Prebivalci mesta ustvarjajo svoje lastne prostorske fikcije, izumljajo ekoloske bivanjske resitve, pletejo mrežo inventivnih, mobilnih, mestoma tudi nemogocih povezav. Prispevek cezdisciplinarne, raziskovalne, participativne, aktivisticno in okoljsko naravnane umetnosti, kakrsno prakticirajo umetniki iz kroga DLUC-a, ki se s sebi lastnimi sredstvi zavzemajo za vecjo odprtost urbanega javnega prostora, tako mentalno kot fizicno, pri tem ni zanemarljiv in ga tudi na slovenskem umetnostnem prizoriscu ni mogoce spregledati.
The article investigates different articulations of racism in right-wing populist discourses in Austria. The paper is based on four case studies focusing on the Austrian Freedom Party (FPÖ), its youth organisation (RFJ), the new-right Identitarian Movement Austria (IBÖ) and a number of NGOs campaigning against (the building of) mosques or Islamic centres. We employed critical frame analysis of texts published online by these four organisations, done in the framework of two projects co-funded by the EU. In this paper we focus on argumentative strategies and patterns of meaning-making relating to frames based on ‘othering’, ethnicisation, and racism, which account for about half of the main frames in the right-wing populist discourses analysed. A closer reading of these discursive strategies shows three distinct modes of racist articulation: forms of anti-Muslim racism, ethnopluralism and xeno-racism. These forms of racist articulations differ not only with regard to the groups that are stigmatised as ‘others’, but also with regard to the racist logic applied and to the functions they are meant to perform within right-wing populist discourses. While anti-Muslim racism is above all a means of creating a positive self-image, ethnopluralism presents a coherent ideology. Xeno-racism on the other hand Notranja_ckz_260.indd 203 15.7.15 19:46 204 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 260 | Rasizem: razrezani svet works mainly as a means of naturalising privileges of natives and strengthening right-wing populists’ discursive hegemony. These empirical findings can be related to theoretical debates on racism and support claims for inclusion of ‘new’, ‘differentialist’ forms in its definition as an analytical concept.
Prispevek govori o ucinkih globalizacije in neoliberalnih politik v visokem solstvu. Glede na paradigmatski preobrat v razumevanju družbene vloge splosnega izobraževanja in znanja na splosno se univerze, zlasti tiste, ki so oddaljene od centrov globalnega kapitala, kot raziskovalne ustanove spontano podrejajo interesom kratkorocnega dobicka, kot izobraževalne ustanove pa se preobražajo v tovarne za produkcijo »uporabnega« znanja. Avtorja to ponazorita s primerom Univerze v Mariboru, ki se v svojih uradnih strategijah izrecno opredeljuje za podjetniski tip univerze, pri cemer skusa unicujoce ucinke financnih pritiskov promovirati kot razvojno priložnost. Težnja po fleksibilizaciji dela na univerzi delavce postavlja v cedalje bolj negotov položaj, kakovost studija pa vidno pada; vendar smo prica svojevrstnemu paradoksu: clani akademske skupnosti in studenti omenjenim procesom v cedalje vecji meri dejavno asistirajo.
