
Izhodišča: Indijska konoplja (Cannabis sativa ssp. indica) je najpogosteje uporabljana prepovedana droga v Sloveniji in po svetu. Njena glavna psihoaktivna in evforogena učinkovina, Δ9-tetrahidrokanabinol (THC), deluje na osrednje živčevje in lahko povzroča nevrološke motnje, zlasti pri mladostnikih. Kanabidiol (CBD) prav tako deluje na osrednje živčevje, vendar nima evforogenih učinkov. Mehanizmi delovanja kanabinoidov na astrocite, ki so celice ključnega pomena za možgansko homeostazo, ostajajo nejasni. Namen: Raziskati učinke THC in kanabidiola (CBD) na humane astrocite ter opredeliti klinične značilnosti in biokemijske označevalce možganske poškodbe pri bolnikih, zastrupljenih s pripravki indijske konoplje. Metode: Raziskava je obsegala 2 dela. V predkliničnem delu smo humane astrocite možganske skorje izpostavili THC ali CBD (0,5–5 μM; za 4, 6 in 24 h) ter analizirali njun vpliv na presnovno aktivnost celic, mitohondrijski membranski potencial, znotrajcelično koncentracijo adenozin-5'-trifosfata (ATP), sproščanje laktat dehidrogenaze (LDH) ter aktivnost kaspaz 3/7. Preverili smo tudi vpliv na izražanje astrocitnih (glialni fibrilarni kisli protein, GFAP; beljakovina S100B) in nevronskih (ubikvitin karboksi-terminalna hidrolaza L1 – UCH-L1 in nevronska specifična enolaza – NSE) biokemijskih označevalcev možganske poškodbe . V kliničnem delu smo prospektivno spremljali 12 bolnikov, zastrupljenih s pripravki indijske konoplje, ter izmerili serumske koncentracije navedenih biokemijskih označevalcev poškodbe. Rezultati: Akutna izpostavljenost humanih kortikalnih astrocitov THC in CBD je povzročila od koncentracije in časa izpostavljenosti odvisno zmanjšanje presnovne aktivnosti (za 26,0 % oz. 21,6 %), mitohondrijskega membranskega potenciala (za 33,7 % oz. 29,8 %) in znotrajceličnih ravni ATP (za 37,8 % oz. 26,7 %), povečanje sproščanja LDH (za 40,0 % oz. 26,1 %) ter aktivacijo kaspaz 3/7 (3,0- oz. 2,3-krat). THC je značilno povečal izražanje GFAP in S100B, medtem ko je CBD značilno zmanjšal raven mRNA za GFAP. V kliničnem delu raziskave smo pri 58 % bolnikov, zastrupljenih z indijsko konopljo, ugotovili povišane serumske ravni vsaj enega biokemijskega označevalca možganske poškodbe; najpogosteje sta bila povišana astrocitna označevalca GFAP in S100B. Zaključki: Ob upoštevanju omejitev in vitro modela ter opazovalne narave kliničnega dela raziskave rezultati kažejo, da je uživanje konoplje lahko povezano z akutnimi nevrološkimi motnjami in astrocitno poškodbo, medtem ko THC in CBD neposredno vplivata na funkcijo astrocitov.
Juvenilna mielomonocitna levkemija (JMML) je redka mieloična neoplazija zgodnjega otroštva, za katero so značilni vztrajajoča monocitoza, hepatosplenomegalija in subakutni klinični potek. Bolezen je skoraj vedno povezana z deregulacijo signalne poti RAS–MAPK. Diagnosticiranje temelji na kombinaciji kliničnih in hematoloških značilnosti ter molekularne in epigenetske opredelitve bolezni, ob nujnem sprotnem izključevanju JMML-podobnih stanj. Kljub napredku v razumevanju patogeneze pa je alogenska presaditev krvotvornih matičnih celic še vedno za veliko večino bolnikov edina kurativna možnost zdravljenja.
Prispevek obravnava torakalni SMARCA4-deficientni nediferencirani tumor, redek in izjemno agresiven malignom, ki je bil kot samostojna entiteta priznana šele v zadnjih letih. Zanj je značilna izguba podenot kompleksa SWI/SNF, kar vodi v moteno kromatinsko remodeliranje in izrazito biološko agresivnost. Klinična slika je nespecifična, zato se bolezen pogosto prezentira v napredovalem ali metastatskem stadiju. V prispevku predstavljamo klinični primer 64-letnega bolnika z izjemno hitrim progresom bolezni, ki se je klinično prezentirala kot huda pljučnica s septičnim šokom in akutno respiratorno odpovedjo. Kljub intenzivnemu zdravljenju je bolnik umrl v nekaj dneh, dokončna diagnoza pa je bila postavljena šele ob obdukciji. Primer poudarja diagnostične izzive tega malignoma ter pomen vključitve te entitete v diferencialno diagnozo pri nepojasnjenih sistemskih vnetnih stanjih z izrazito povišanimi laboratorijskimi kazalci in hitrim poslabšanjem respiratorne funkcije.
Background: Ureteropelvic junction obstruction (UPJO) is the leading cause of congenital hydronephrosis. We evaluated the presentation, operative management, and outcomes of pyeloplasty for UPJO in children, and compared antenatally with postnatally detected disease. Methods: We retrospectively reviewed 88 children who underwent pyeloplasty at a single tertiary centre over eight years (2016–2023). Diagnosis combined ultrasonography with diuretic MAG3 renography. All children remained under institutional surveillance, median 71 months from surgery to census (range 24 to 119). A favourable outcome was a ≥ 2-grade SFU reduction with no clinical or radiological evidence of persistent obstruction. Results: Boys predominated (59/88, 67.0%). Median age at surgery was 82 months, and 31 children (35.2%) were detected antenatally. Most were symptomatic (78/88, 88.6%), and 68 (77.3%) had SFU grade 4. Anderson–Hynes dismembered pyeloplasty was performed in 82 (93.2%), predominantly open (86/88, 97.7%), with no postoperative complications. All 88 kidneys regressed by ≥ 2 SFU grades, a favourable outcome in 100%. Antenatally detected children were operated earlier (median 14 vs. 121 months, p < 0.001) and were more often asymptomatic (22.6% vs. 5.3%, p = 0.030). Pain was confined to children older than five years. Conclusions: Open Anderson–Hynes pyeloplasty achieved hydronephrosis regression in every child without postoperative complications. Antenatal detection permitted earlier and more often asymptomatic intervention, but only a minority of operated children were detected before birth.
Izhodišča: Razvoj faringokutane fistule (FCF) po laringektomiji (LE) je sorazmerno pogost zaplet po operaciji, še toliko bolj po t. i. rešilni laringektomiji (RLE), tj. po predhodnem obsevanju ali radiokemoterapiji. Prenos zdravega vaskulariziranega tkiva v pred tem obsevano žrelo naj bi po rezultatih doslej objavljenih študij pripomogel k zmanjšanju tveganja za FCF. Namen prispevka je opredeliti povezanost uporabe režnja velike prsne mišice (pectoralis major režnja, PMR) s pojavnostjo FCF. Metode: Opravili smo retrospektivno analizo medicinske dokumentacije 158 bolnikov po RLE v obdobju 2004–2024 in določili incidenco pojava FCF. Bolnike smo razdelili glede na prisotnost FCF in glede na različne indikacije za uporabo PMR. Ocenjevali smo tudi povezanost preventivne uporabe PMR in pojava FCF. Rezultati: Incidenca FCF po RLE je znašala 39,5 %, po uporabi PMR za namen rekonstrukcije 46,9 % in za namen preventive FCF 12,5 %. V raziskavi smo na vzorcu opazili zmanjšanje pojavnosti FCF po preventivni uporabi PMR, vendar to zmanjšanje ni bilo statistično značilno. To je lahko posledica sorazmerno majhnega števila bolnikov, pri katerih je bil reženj uporabljen zgolj v preventivni namen. Zaključek: Raziskava ni potrdila pomembne povezanosti preventivne uporabe PMR pri RLE in zmanjšanja pojavnosti FCF. Vendar pa obstoječi dokazi iz literature dosledno podpirajo uporabo vaskulariziranih režnjev (vključno s PMR) po LE pri bolnikih po predhodnem obsevanju ali radiokemoterapiji kot učinkovito strategijo za zmanjšanje tveganja. Na podlagi teh ugotovitev menimo, da je rutinska uporaba PMR pri RLE upravičena, pri čemer ostaja ključnega pomena celostno prepoznavanje in obvladovanje vseh dejavnikov tveganja za FCF.