Background: Ureteropelvic junction obstruction (UPJO) is the leading cause of congenital hydronephrosis. We evaluated the presentation, operative management, and outcomes of pyeloplasty for UPJO in children, and compared antenatally with postnatally detected disease. Methods: We retrospectively reviewed 88 children who underwent pyeloplasty at a single tertiary centre over eight years (2016–2023). Diagnosis combined ultrasonography with diuretic MAG3 renography. All children remained under institutional surveillance, median 71 months from surgery to census (range 24 to 119). A favourable outcome was a ≥ 2-grade SFU reduction with no clinical or radiological evidence of persistent obstruction. Results: Boys predominated (59/88, 67.0%). Median age at surgery was 82 months, and 31 children (35.2%) were detected antenatally. Most were symptomatic (78/88, 88.6%), and 68 (77.3%) had SFU grade 4. Anderson–Hynes dismembered pyeloplasty was performed in 82 (93.2%), predominantly open (86/88, 97.7%), with no postoperative complications. All 88 kidneys regressed by ≥ 2 SFU grades, a favourable outcome in 100%. Antenatally detected children were operated earlier (median 14 vs. 121 months, p < 0.001) and were more often asymptomatic (22.6% vs. 5.3%, p = 0.030). Pain was confined to children older than five years. Conclusions: Open Anderson–Hynes pyeloplasty achieved hydronephrosis regression in every child without postoperative complications. Antenatal detection permitted earlier and more often asymptomatic intervention, but only a minority of operated children were detected before birth.
Izhodišča: Razvoj faringokutane fistule (FCF) po laringektomiji (LE) je sorazmerno pogost zaplet po operaciji, še toliko bolj po t. i. rešilni laringektomiji (RLE), tj. po predhodnem obsevanju ali radiokemoterapiji. Prenos zdravega vaskulariziranega tkiva v pred tem obsevano žrelo naj bi po rezultatih doslej objavljenih študij pripomogel k zmanjšanju tveganja za FCF. Namen prispevka je opredeliti povezanost uporabe režnja velike prsne mišice (pectoralis major režnja, PMR) s pojavnostjo FCF. Metode: Opravili smo retrospektivno analizo medicinske dokumentacije 158 bolnikov po RLE v obdobju 2004–2024 in določili incidenco pojava FCF. Bolnike smo razdelili glede na prisotnost FCF in glede na različne indikacije za uporabo PMR. Ocenjevali smo tudi povezanost preventivne uporabe PMR in pojava FCF. Rezultati: Incidenca FCF po RLE je znašala 39,5 %, po uporabi PMR za namen rekonstrukcije 46,9 % in za namen preventive FCF 12,5 %. V raziskavi smo na vzorcu opazili zmanjšanje pojavnosti FCF po preventivni uporabi PMR, vendar to zmanjšanje ni bilo statistično značilno. To je lahko posledica sorazmerno majhnega števila bolnikov, pri katerih je bil reženj uporabljen zgolj v preventivni namen. Zaključek: Raziskava ni potrdila pomembne povezanosti preventivne uporabe PMR pri RLE in zmanjšanja pojavnosti FCF. Vendar pa obstoječi dokazi iz literature dosledno podpirajo uporabo vaskulariziranih režnjev (vključno s PMR) po LE pri bolnikih po predhodnem obsevanju ali radiokemoterapiji kot učinkovito strategijo za zmanjšanje tveganja. Na podlagi teh ugotovitev menimo, da je rutinska uporaba PMR pri RLE upravičena, pri čemer ostaja ključnega pomena celostno prepoznavanje in obvladovanje vseh dejavnikov tveganja za FCF.
Coronary artery bypass grafting (CABG) is a major surgery primarily performed in adults, who are often prone to dental problems such as loose incisor teeth, decay, dental bridges, and porcelain veneers. Tooth aspiration is associated with severe complications, including hypotension, hypoxemia, cardiac arrest, pneumonia, abscess, bronchopleural fistula, and empyema. We are reporting three unusual cases of tooth aspiration following CABG and their complications. Among the three patients, one died due to severe complications including bronchopleural fistula, empyema, and sepsis, whereas the remaining two patients recovered successfully and were discharged home. The paper emphasizes that the treating team, including cardiologists, intensivists, surgeons and anaesthesiologists, should have a high index of suspicion for dental injury, especially in the context of difficult intubation and in the presence of pneumonia as a postoperative complication.
Obprotezni zlomi so pomemben klinični in organizacijski izziv, saj njihova incidenca narašča vzporedno z večanjem števila primarnih in revizijskih artroplastik ter s staranjem populacije. Gre za poškodbe, ki pogosto zahtevajo kompleksno operacijsko zdravljenje in pomembno bremenijo zdravstvene sisteme. Pogosteje nastanejo po revizijskih posegih, ob višjem tveganju pri starejših in pri bolnikih z več boleznimi. Sodijo med vodilne vzroke za revizijske operacije. Namen prispevka je na podlagi sodobne literature predlagati optimalni diagnostični algoritem in poudariti pomen klasifikacij, kot sta Vancouverska in AO–klasifikacija (nem. Arbeitsgemeinshaft für Osteosynthesefragen), oz. sistem UCF (angl. Unified Classification System) ter njuno klinično vlogo, ko se odločamo o metodi zdravljenja.
Tridimenzionalni (3D) tisk postaja vse pomembnejše orodje na področju farmacevtske tehnologije, saj omogoča izdelavo zdravil z visoko stopnjo prilagodljivosti posameznemu bolniku. Tehnologija temelji na postopnem nalaganju materiala v plasteh, pri čemer se lahko z uporabo različnih metod, kot so iztiskanje, brizganje veziva, brizgalno tiskanje in fotopolimerizacija, oblikujejo farmacevtske oblike z natančno določenimi geometrijami, strukturami in profili sproščanja zdravilnih učinkovin (ZU). Med glavnimi prednostmi 3D tiska so personalizacija odmerkov, možnost kombiniranja več ZU v eni farmacevtski obliki ter izboljšani nadzor nad sproščanjem ZU. Tehnologija omogoča tudi razvoj naprednih sistemov za ciljno dostavo zdravil, vključno z vsadki, gastroretentivnimi sistemi in farmacevtskimi oblikami za uporabo v očesu, nožnici ali mehurju. Kljub velikemu potencialu pa izzivi na področju zagotavljanja kakovosti, ponovljivosti proizvodnje, biokompatibilnosti uporabljenih materialov in regulacijske ureditve, ostajajo še prisotni. 3D tisk v farmaciji je tako pomemben korak k razvoju personalizirane medicine prihodnosti.
