Prispevek obravnava spremembe v načinu izdajanja in interpretacije lirskih besedil srednjega veka in renesanse, s posebnim poudarkom na delu češkega literarnega zgodovinarja Milana Kopeckega (1925–2025). Avtor izpostavlja vpliv Kopeckega učiteljev – Jana Vilikovskega (»češki E. R. Curtius«), himnologa Antonína Škarke in slavista Franka Wollmana – ter prikazuje razvoj od tradicionalne transkripcije do razumevanja lirike kot kulturno in ritualno zasidranega izraza. Poseben primer predstavlja tako imenovani brnski fragment renesančne posvetne lirike ter izzivi interpretacije poškodovanih in nepopolnih besedil (na primer pesmi Chci já na pannu žalovat). V zadnjem delu članek poudarja možnosti sodobnih tehnik, kot so multispektralno slikanje, forenzična analiza (UV, IR, RTG) in digitalne baze podatkov, kot nove pristope k sodobni znanstveni in izdajanjski praksi.
При общем росте количества корпусов, их объемов и разнообразия происходит специализация корпусов в зависимости от состава их таргетированного контента. Электронные корпусы первого поколения (объемом примерно 100 млн словоупотреблений), называемые или осознаваемые как “национальные” или “государственные”, cохраняют относительную сбалансированность подкорпусов и широкую социально-гуманитарную адресацию. По мере увеличения объемов более поздних корпусов происходит их специализация по двум векторам: 1) содержательно ориентированные мониторные (пополняемые) мегакорпусы газетно-журнальных текстов; в целевые группы корпусного контента данного класса входят социологи и политологи, экономисты, демографы, журналисты и др.; 2) тематически безграничные (неизбирательные) корпусы, аккумулирующие оцифрованные тексты (печатные и электронные), используемые в информатике как сырье для “обработки естествнного языка” (natural language processing): машинного предобучения нейронных сетей и создания статистических алгоритмов самосвязываемости слов в адекватные текстовые реакции искусственного интеллекта. Названы две наиболее значительные новаторские разработки в корпусной лексикографии: 1) синтез толкового и частотного словарей в словарях Macmillan (2007), позже Collins, Longman; 2) компонентный семантический анализ 100-тысячного словника с использованием в качестве семантических компонентов 2.500 самых частых лексем в Macmillan 2007. Возможности корпусов в скором времени приведут к крупным достижениям в диахронической лингвистике.
В статье будут рассмотрены некоторые прагматические закономерности в использовании сочетаний так называемых показателей приблизительности с названиями чисел (напр. примерно триста тысяч километров, около двадцати человек, свыше ста тридцати раз). Анализ проводится на материале русского языка, но можно предполагать, что выводы могут носить и более универсальный характер, т. е. описанные прагматические особенности приблизительных числовых определений наблюдаются и в других языках.
Prispevek obravnava nekatere pojave s področja avtobiografije, kot jih vidi poljska literarna veda oz. tisti njen del, ki uporablja metodološke postopke, izoblikovane v okviru kulturne literarne teorije. Avtor skuša predstaviti značilne elemente avtobiografije ter preobrazbe, ki so se zgodile na tem področju, in ugotavlja, da je v njem prišlo do oživitve, kar kažejo vse številnejše objave avtobiografij, pa tudi rastoče zanimanje literarnih raziskovalcev za to obliko literarne izpovedi. V prispevku so prikazana najpomembnejša načela kulturne literarne teorije ter po avtorjevi oceni najzanimivejši primeri njene uporabe pri analizi avtobiografskega gradiva.
В статье рассматривается образ железной дороги – структурообразующий в романе М. Степановой Фокус (2024). Он выступает как элемент системы языка, представленный в интертекстуальном поле, связанный с освоением формы времени. Ключевыми здесь стали темы путешествия, театра, языка. Сюжет путешествия реализуется как движение по Лабиринту бессознательного, внутри Мировой Библиотеки и как аналог письма. Образ героини отличают приметы Трикстары, исследующей перспективы человека цивилизованного в абсурдном настоящем. На уровне нарративной стратегии персонаж наделяется свободой воли и преодолевает замысел автора. Отсюда же множественность аналогий известных сюжетов в поисках выхода из текста. Рассказанная в романе история становится только поводом для самостоятельных ассоциаций читателя, создающего свою версию текста.
V prispevku nas zanimata naklonskost in intenziteta jezika v južnoslovanskih jezikih (slovenščini, bosanščini, hrvaščini, srbščini in črnogorščini). Raziskava na osnovi korpusnega pristopa izhaja iz teoretskih izhodišč pragmatike in medkulturne pragmatike. S pomočjo korpusov spletnih besedil omenjenih jezikov, zbranih v okviru središča znanja CLARIN za južnoslovanske jezike (CLASSLA), je bila opravljena primerjalna lingvistična analiza z namenom prepoznavanja jezikovnih sredstev in komunikacijskih vzorcev, povezanih z intenziteto jezika. Primerjalna študija je pokazala, da se v jezikih BHSČ krepilci uporabljajo pogosteje, šibilci pa redkeje kot v slovenščini, kar nakazuje visoko intenziteto spletnih besedil v teh jezikih. Kljub manjši splošni rabi krepilcev v slovenščini pa pogostost krepilcev v oglaševalskih in mnenjskih besedilih kaže, da je tudi za slovensko spletno komunikacijo značilna visoka intenziteta jezika.
Vladimir Bartol je leta 1952 objavil obsežno oceno »Literarnih kritik« Josipa Vidmarja. V njej je podrobno obravnaval tudi nekatera splošna vprašanja literarnega kritištva in zgodovinopisja. Ta razprava poskuša ob pomoči Bartolovih dnevniških zapiskov pokazati, da se za Bartolovim navzven nevtralnim diskurzom skriva osebno motivirana vizija preoblikovanja literarne zgodovine v tem duhu, da bo lahko ustrezno ovrednotila njegov lasten literarni opus.
Prispevek analizira recepcijo dram Na dnu in Otroci sonca Maksima Gorkega. S pomočjo natančnega branja obeh dramskih besedil ter analize kritiških odmevov njunih uprizoritev oriše razvoj recepcije, ki se je gibala od navdušenega sprejemanja do spoznanja o neaktualnosti te dramatike.
Članek se ukvarja z vprašanjem prisotnosti dogodkov v liriki. Prinaša nekatere novejše teoretične poglede na to kategorijo in jih aplicira na izbrano poezijo najvidnejših pripadnikov generacije pesnikov, rojenih okrog leta 1960 – Maje Vidmar, Alojza Ihana in Uroša Zupana –, v zvezi s katerimi se pogosteje pojavlja oznaka o narativnosti, ki je del širše diskusije o pripovednem obratu sodobne (slovenske) poezije. Izkaže se, da je zanimanje za pripovedne strategije, predvsem dogodek in z njim povezano zgodbo, opazno pri vseh treh avtorjih, a njihova poezija – kljub narativizaciji – zaradi vloge, ki jo pridobivajo v njej predstavljeni dogodki, ostaja primarno lirska. Izsledki analize ponujajo sklep, da je narativnost mogoče razumeti kot eno izmed skupnih točk sicer heterogene, sinkretične, s pluralizmom avtopoetik zaznamovane slovenske poezije ob njenem vstopu v novo tisočletje.
V prispevku so obravnavane t. i. frazeološke konstrukcije (npr. X vseh X, X ni Y), ki se jim frazeologija v zadnjem obdobju intenzivneje posveča pod vplivom konstrukcijske slovnice, v slovenistiki pa jim še ni bila namenjena opaznejša raziskovalna pozornost. Prispevek podaja teoretična izhodišča za raziskovanje teh frazeoloških enot z modelno skladenjsko zgradbo, izpostavlja njihove definicijske lastnosti in razmerje do sorodnih enot, analizira pa tudi njihovo vključenost v slovenske leksikografske vire.
У статті комплексно проаналізовано основні тенденції в уживанні числівників в українській мовній практиці І чверти ХХІ сторіччя. Виокремлені тенденції поділено на дві групи: 1) позитивні; 2) негативні. До позитивних тенденцій уналежнено активізацію використання форм із закінченнями -ох, -ом у непрямих відмінках власне-кількісних числівників, розширення сполучуваности збірних числівників з іменниками всіх родів, замінювання прийменникових форм місцевого відмінка числівниками у формі родового відмінка без прийменника в часових конструкціях. Як негативні тенденції витлумачено узгодження числівників два, три, чотири в називному відмінкові множини з іменниками чоловічого роду ІІ відміни на -а (-я), поєднання кількісних числівників з іншомовним компонентом тop-, неправильне називання календарних років, порушення норм від- мінювання числівників – назв сотень. Зроблено спробу оцінити зміни у використанні числівників з погляду їхньої відповідности історично сформованим граматичним особливостям української літературної мови та практичної доцільности.
Večstopenjska tvorba zlasti v slovanskih jezikih omogoča morfotaktične analize, ki se osredotočajo na raziskovanje družljivosti besedotvornih obrazil, pri čemer stopenjske tvorjenke razmejujemo glede na besednovrstno pripadnost izhodišč besedotvornih sestavov. Na podlagi obsežne raziskave za slovenščino, ki je z vključitvijo najsodobnejših raziskovalnih metod s področja jezikovnih tehnologij omogočila analizo tako besedja iz aktualnih slovarjev slovenskega jezika kot korpusnih virov, se je pokazalo, da priponsko obrazilo -ati nastopa na začetku priponskih nizov tako pri izsamostalniških, izpridevniških in izprislovnih stopenjskih tvorjenkah. Cilj prispevka je primerjati te priponske kombinatorike, in sicer z vidika (a) dolžine priponskih nizov, (b) njihove razvejanosti, (c) zastopanosti posameznih obrazil kot tudi z vidika (č) pomenotvorja
Kontrastivno jezikovno je obravnavan slovenski prevod otroške enciklopedije Orbis sensualium pictus (1658, 1686) češkega pedagoga Jana Amosa Komenskega za učenje slovenščine, nemščine in latinščine. V obdobju baroka ga je Janez Adam Geiger, p. Hipolit Novomeški vključil med dodatke v svoj dvodelni rokopisni slovar Dictionarium trilingue (1711–1712). Z opisom raznovrstnih pojmovnih področij je namenjen spoznavanju pojmovnega sveta, izraženega v leksiki treh jezikov, ki bo tipološko predstavljena glede na latinsko in nemško besedilo ter kontinuiteto v ključnih starejših in sodobnih slovenskih slovarjih.
Prispevek obravnava količinske zveze z zbirno-ločilnimi števniki, npr. troje vrat, troja vrata. Opozarja na posebnosti rabe tovrstnih števnikov v slovenščini in jih kontrastivno sopostavlja s podobnimi količinskimi izrazi v štokavščini in ruščini. Obravnavane so oblikoskladenjske posebnosti zvez z zbirno-ločilnimi števniki in vprašanje družljivosti samostalnikov, ki se v teh zvezah uporabljajo.
Ena temeljnih nalog znanstvenega besedila je vzpostavljanje komunikacije z bralstvom, ki se uresničuje z rabo različnih retoričnih strategij, kot je npr. avtorjeva prezenca v besedilu. To pomeni, da se avtor v besedilu pojavlja eksplicitno ali implicitno v obliki samoomemb, med katerimi so, vsaj ko gre za slovanske jezike, tudi glagoli. V prispevku obravnavamo rabo glagolov kot retoričnih elementov za izražanje avtorjeve prezence v slovenskih in hrvaških izvlečkih znanstvenih člankov. Osredotočamo se na rabo osebnih in neosebnih glagolskih oblik v izvlečkih v slovenščini in hrvaščini. Čeprav sta jezika sorodna in izhajata iz podobne kulturne tradicije, rezultati raziskave kažejo rabo različnih strategij v akademskem pisanju, kar bi lahko nakazovalo kulturno specifičnost v obravnavanih jezikih.
V prispevku so obravnavani različni oblikovni in pomenski vidiki jezikoslovnega metajezika in terminologije. Opisana je semiotična in pomenska zgradba jezikoslovne terminologije. Poudarjen je pomen konteksta za razumevanje jezikoslovnih pojmov in pri razdvoumljanju pomenov terminov.
Jurij Juričič, avtor tretjega najobsežnejšega slovenskega tiskanega dela v obdobju protestantizma, je bil v slovenskem jezikoslovju dolgo prezrt, njegove jezikovne inovacije pa so v kontekstu slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja označene kot zastranitev. V prispevku je na 100 izbranih leksemih, ki so v 16. stoletju izpričani samo v Juričičevi Postilli (1578), analizirana kontinuiteta oz. diskontinuiteta besed v izbranih slovarskih virih do začetka 20. stoletja. Rezultati analize odgovarjajo na vprašanje, kakšen je vpliv Juričičeve Postille (1578) na razvoj besedja slovenskega knjižnega jezika zunaj okvira slovenske reformacije, in sicer a) v kolikšni meri so bili izbrani leksemi sprejeti v sodobni slovenski knjižni jezik in b) ali lahko zanje potrdimo kontinuiteto s 16. stoletjem ali pa so bili v sodobno slovenščino uvedeni neodvisno od Juričiča v procesu slavizacije v 19. stoletju.
