Urgentni centri (UC) so vstopna točka v zdravstveni sistem za bolnike z urgentnimi, življenje ogrožajočimi zdravstvenimi stanji, ki lahko brez ustreznega zdravljenja nepopravljivo okvarijo zdravje ali ogrozijo življenje bolnika. Število bolnikov, ki so obravnavani v večjih UC v Sloveniji, je zadnja leta doseglo vrh. Vse bolj problematično pa postaja trajanje sprejemanja bolnikov na bolniške oddelke, ki zaradi pomanjkanja osebja delujejo v zmanjšanem obsegu. V manjših UC število obravnav še vedno narašča. V vseh UC postaja vse težje zagotavljati delo urgentnih ekip zaradi pomanjkanja razpoložljivega medicinskega osebja. V UC pa se zadnja leta povečuje število obravnav bolnikov z akutnimi neurgentnimi stanji. Ker postajajo razmere za delo v UC vse težavnejše, se zmanjšuje zanimanje zdravstvenih delavcev za delo v UC in se ustvarja začarani krog, v katerem postajajo obravnave v UC vse daljše in za bolnike vse napornejše. Problematike UC se ni mogoče učinkovito lotevati le na ravni samih UC, saj so kot vezni člen med primarno in sekundarno oz. terciarno ravnijo zdravstvenega varstva neločljivo vpeti v delovanje celotnega zdravstvenega sistema. Za izboljšanje razmer v UC v prispevku predlagamo, kako (1.) omejiti priliv neurgentnih oz. neustrezno napotenih bolnikov v UC, (2.) izboljšati pogoje dela v UC in (3.) olajšati sprejemanje urgentnih bolnikov na bolniške oddelke po zaključeni obravnavi v UC. Odgovornost načrtovalcev zdravstvene politike oz. odločevalcev v zdravstvu je, da priporočene ukrepe izberejo in poskrbijo za njihovo udejanjanje. Za kvantitativno modeliranje učinka in stroškovne učinkovitosti posameznih ukrepov v zdravstvu predlagamo izdelavo digitalnega dvojčka slovenskega zdravstvenega sistema.
Hipertrofična kardiomiopatija je druga najpogostejša oblika kardiomiopatije pri otrocih. V pediatrični populaciji gre za izrazito heterogeno skupino bolezni, ki ima pogosto genetske vzroke ali sodi v sklop osnovne sindromske oz. kronične sistemske bolezni. Namen prispevka je opisati etiologijo in klinično sliko bolezni ter pristop k diagnosticiranju in zdravljenju hipertrofične kardiomiopatije z opisom izkušenj pri obravnavi otrok s hipertrofično kardiomiopatijo na oddelku Službe za kardiologijo Pediatrične klinike Ljubljana.
Izhodišče in cilji: V zadnjih letih je odobritev novejših bioloških zdravil za obvladovanje zmerne do hude luskavice v plakih omogočila doseči višje cilje zdravljenja. Po drugi strani pa so te terapije povezane z bistveno višjimi stroški, kar ustvarja vse večji pritisk plačnikov zdravstvenih storitev, da bi zmanjšali skupne izdatke, zato vplivajo na prakso predpisovanja zdravil. Za podporo zdravnikom pri spopadanju s temi izzivi so se oblikovale prve slovenske smernice za obvladovanje zmerne do hude luskavice v plakih pri odraslih bolnikih. Njihov namen je zagotoviti na dokazih temelječe smernice, ki dermatovenerologom omogočajo, da v vsakem trenutku predpišejo terapijo, za katero menijo, da je najprimernejša za posameznega bolnika. Metode: Smernice so bile razvite z uporabo strukturiranega pristopa Delphi, ki temelji na soglasju. Združenje slovenskih dermatovenerologov je sklicalo in uradno odobrilo delovno skupino 6 slovenskih dermatovenerologov. Po pregledu obstoječih nacionalnih in mednarodnih smernic je skupina pripravila začetne izjave o priporočilih, ki so bile ponovno revidirane in izglasovane, dokler ni bilo doseženo 100-odstotno soglasje. Zaključene izjave so nato prejeli člani Združenja slovenskih dermatovenerologov, ki predpisujejo biološka zdravila za luskavico. In ti so o njih glasovali. Rezultati in zaključek: Rezultat tega procesa je bil trden, soglasno sprejeti sklop na dokazih temelječih priporočil za slovenske dermatovenerologe, ki zajemajo izbiro sistemskih terapij, uvedbo ter zaporedje posameznih bioloških zdravil, opredelitev zmerne do hude bolezni, določanje ciljev zdravljenja in določanje neuspeha zdravljenja.
Pri rutinskih sodnomedicinskih preiskavah je identifikacija močno posmrtno spremenjenih skeletnih ostankov velik izziv. Analizirali smo različne skeletne elemente povsem skeletiziranega trupla, najdenega pred več kot 5 leti v Osrednjeslovenski regiji, da bi ocenili količino in kakovost pridobljene DNA za molekularnogenetsko identifikacijo. Vzorčili smo stegnenico, lunico, distalno prstnico palca roke, tretjo stopalnico, skalnico ter zgornji kočnik. Kosti in zob smo očistili, zmleli, dekalcificirali in izolirali DNA. Količino in kakovost DNA smo ocenili z metodo kvantitativne PCR v realnem času, hkrati pa preverili prisotnost inhibitorjev reakcije PCR. Količine ekstrahirane DNA so se gibale v razponu od 0,42 do 21,97 ng/g. Najvišja količina DNA je bila pridobljena iz distalne prstnice palca roke, najnižja pa iz stegnenice. Kljub razlikam v količini in kakovosti DNA je bila tipizacija označevalcev STR (kratke tandemske ponovitve) uspešna pri vseh vzorčenih elementih, kar potrjuje uporabnost drobnih skeletnih elementov pri forenzični identifikaciji.
Hipertenzijo ima do 40 % odrasle populacije in je pomemben dejavnik tveganja za srčno-žilne bolezni. Pri približno 15 % gre za sekundarno hipertenzijo, katere vzrok je lahko ozdravljiv, tako da je hipertenzija lažje vodljiva ali celo ozdravljiva. Med vzroki sekundarne hipertenzije je najpogostejši primarni aldosteronizem. Predstavljava primer 68-letnega bolnika z dolgoletno neurejeno hipertenzijo, pri katerem so bili s CT trebušnih organov odkriti incidentalomi nadledvičnih žlez. Endokrinološko diagnosticiranje je potrdilo presežek aldosterona, blago avtonomno izločanje kortizola in povišan normetanefrin v urinu. Odločili so se za levostransko adrenalektomijo. Patohistološki izvid je pokazal aldosteron-producirajoči adenom. Dva meseca po adrenalektomiji je bil bolnik biokemično ozdravljen, kar pomeni, da primarnega aldosteronizma nima več. Devet mesecev po operaciji smo dosegli dobro urejen arterijski krvni tlak ob uporabi manj antihipertenzivnih zdravil. Sočasno blago avtonomno izločanje kortizola (MACS) je prisotno pri eni tretjini oseb s primarnim aldosteronizmom in je dodaten dejavnik tveganja za srčno-žilne bolezni. Pri našem bolniku je bil z adrenalektomijo ozdravljen tudi MACS. Vztrajal je le še povišan normetanefrin v 24-urnem vzorcu urina, kar pa je v našem primeru najverjetneje posledica obstruktivne spalne apneje. S prikazanim kliničnim primerom želiva opozoriti na pomen diagnosticiranja sekundarne arterijske hipertenzije, saj lahko etiološko zdravljenje izboljša ali celo ozdravi zvišan krvni tlak ter zmanjša tveganje za okvaro tarčnih organov. Poudarjava tudi pomen racionalnega endokrinološkega diagnosticiranja, vključno s kritično interpretacijo hormonskih izvidov.
Fracture of the femoral bone around the implanted hip endoprosthesis in the proximal femur, i.e., the periprosthetic proximal femur fracture (PPF), is one of the three most common complications in the first 6 months after total hip arthroplasty (THA) and the most common indication for revision surgery several years after the primary implantation. Due to demographic aging and the growing number of total hip joint replacements in the elderly, PPF is becoming a considerable challenge for orthopaedic surgeons. This review article aims to present the epidemiology, diagnostics, classification, and treatment options of PPFs, with the main emphasis on the Republic of Slovenia and original data on implant-specific periprosthetic fracture risk in operated patient cohorts at the tertiary orthopaedic hospital - Department of Orthopaedic Surgery, University Medical Centre Ljubljana. The current incidence of PPFs in Slovenia remains stable at 1.6-2.2% of the THA burden, with approximately 70 revision THA surgical procedures per year nationwide. These PPF rates correspond well to the proportionately adjusted numbers for Germany and Scandinavia. In addition to age, osteoporosis, musculoskeletal frailness, inadequate walking aids, use of psychoactive medications, and insufficient human assistance in everyday activities, one of the independent risk factors for PPF is the choice of uncemented primary THA femoral implants in the elderly. Even within a single tertiary arthroplasty centre, the expected 20-year cumulative incidence of subsequent PPF among different THA implants ranged from 1.2% to 10.0%. The most widely applied classification to facilitate decision making regarding treatment is the Vancouver Classification and its expanded successor the New Unified Classification System. Higher mean age and concomitant disease burden at primary THA, widespread prevalence of osteoporosis, and a more demanding patient population in terms of musculoskeletal mobility will likely contribute to an increase in the PPF rates in Slovenia and worldwide over the next two decades.
Izhodišča: Presaditev ledvice je optimalno zdravljenje končne ledvične odpovedi. Uveljavljeni laboratorijski kazalci delovanja presadka so premalo občutljivi in nespecifični, medtem ko pa je histopatološka analiza ledvične biopsije invazivna, draga preiskava, povezana z možnimi zapleti. V raziskavi smo preverili uporabnost miRNA, zaščitenih znotraj urinskih zunajceličnih veziklov (uZV) kot možnih bioloških označevalcev za neinvazivno odkrivanje zavrnitve presajene ledvice. Metode: V prospektivno opazovalno raziskavo smo vključili bolnike s presajeno ledvico ob nadzorni ali indikacijski biopsiji in jih na podlagi histopatoloških izvidov razdelili v 3 skupine: normalna histologija (NH, n = 16), druge okvare (DO, n = 13) in zavrnitvena okvara (ZO, n = 19). S kvantitativno verižno reakcijo s polimerazo smo analizirali izražanje izbranih miRNA iz uZV, ki smo jih prej z velikostno izključitveno kromatografijo izolirali iz drugega jutranjega urina. Rezultati: Skupine so se statistično značilno razlikovale glede na vrsto ledvične biopsije (p < 0,001), čas od presaditve do biopsije (p = 0,006), prisotnost protiteles proti neskladnim humanim levkocitnim antigenom darovalca (angl. donor-specific antibodies, DSA; p < 0.001), serumski kreatinin (p = 0,021) in ocenjeno glomerulnofiltracijo (p = 0,019). Skupini ZO in DO sta imeli v primerjavi z bolniki NH značilno višje normalizirane koncentracije uZV (p = 0,019). Pri bolnikih z ZO so bile ravni miR-223-3p iz uZV zvišane (p = 0,035). Višje izražanje miR-155 (p = 0,012) in miR-181a (p = 0,004) iz uZV je bilo povezano z vrsto biopsije, višje izražanje miR-223-3p iz uZV pa s prisotnostjo DSA (p = 0,024). Zaključki: Zvišana koncentracija uZV je povezana z okvaro presajene ledvice. Rezultati kažejo, da je miRNA-223-3p iz uZV obetaven neinvazivni biološki označevalec zavrnitve presadka.
Izhodišče: Namen raziskave je bil ugotoviti, kakšna je razširjenost zobnega kariesa in pridobiti podatke o ravni ustne higiene pri predšolskih otrocih v Ljubljani. Metode: V raziskavo smo vključili 1.519 otrok, starih 3–6 let, ki obiskujejo javne vzgojno-izobraževalne ustanove. Izmerili smo število karioznih zob, manjkajočih zob zaradi kariesa in plombiranih zob (vrednost kep) ter ocenili prisotnost zobnih oblog z modificiranim modelom PASS (angl. Plaque Assessment Scoring System, PASS). Rezultati: Raziskava je pokazala, da ima 49,31 % (95 % IZ: 46,20–51,20 %) preiskovancev prisotne kavitirane kariozne spremembe, plombirane zobe ali zobe, izdrte (ekstrahirane) zaradi kariesa. Povprečna vrednost kep (SD) je znašala 2,42 (± 3,67) in se je s starostjo povečevala. 45,10 % (95 % IZ: 42,61–47,61 %) otrok je imelo prisotne zobne obloge, kar je bilo pogosteje pri otrocih s prisotnimi karioznimi spremembami. Zaključek: Raziskava je pokazala, da je prevalenca kariesa v Ljubljani bistveno višja kot v drugih razvitih evropskih državah, kar pomeni resen javnozdravstveni problem. Raziskava poudarja pomen okrepljenih preventivnih ukrepov, izobraževanja o ustni higieni in izboljšanje dostopa do zobozdravstvene oskrbe za izboljšanje ustnega zdravja predšolskih otrok.
Background: This study critically reviews the recently published “Slovenian guidelines for adequate vitamin D status (2025)”, focusing on the chapter titled Cost assessment of selected recommendations in the Slovenian guidelines for adequate vitamin D provision. Several methodological weaknesses were identified in the economic evaluation, which may lead to inefficient and inequitable public health decisions. Methods: A secondary analysis of the guideline’s cost-assessment methodology was performed, together with an independent cost comparison of vitamin D sources. Results and discussion: The guideline’s cost-effectiveness analysis for reducing acute respiratory infections (ARI) in older adults (>65 years) with serum 25(OH)D <25 nmol/L is based on a subgroup meta-analysis in which >80% of participants were children, making extrapolation to older adults questionable. The model also assumes unrealistically high adherence to vitamin D supplementation. In contrast, population-wide food fortification is proven effective, minimizes adherence problems, is cost-effective, and ensures equitable access. Estimated annual costs for providing 20 µg vitamin D₃ daily to the total population aged ≥1 year (2.1 million people) were: 26.1 million EUR for prescription medicines; 37.3 million EUR for prescription medicines including a yearly short physician visit; 112.1 million EUR for over-the-counter medicines; 30.4 million EUR for food supplements; and 0.4 million EUR for food fortification. Conclusions: Given its demonstrated effectiveness, low cost, and ability to reduce health inequities, population-wide food fortification represents the most realistic strategy for preventing vitamin D deficiency in the entire population.
Creutzfeldt-Jakobova bolezen (CJB) je neozdravljiva nevrodegenerativna bolezen, ki spada med prenosljive spongiformne encefalopatije. Posebno pozornost v transfuzijski medicini ima variantna oblika CJB (vCJB), ki se lahko prenaša s krvnimi pripravki. Povezana je z uživanjem mesa živali, obolelih za bovino spongiformno encefalopatijo. Okuženo meso je vstopilo v človeško prehranjevalno verigo med letoma 1980 in 1996, predvsem v Veliki Britaniji, in povzročilo globalno krizo. Do leta 2024 je bilo po vsem svetu zabeleženih 232 primerov vCJB, od tega največ v Veliki Britaniji (178 primerov). Za zmanjšanje tveganja širjenja vCJB so številne države, vključno s Slovenijo, sprejele stroge ukrepe. V Sloveniji so od leta 1996 v veljavi preventivni ukrepi, ki vključujejo sistematično spremljanje prionskih bolezni, obvezno obdukcijo umrlih v sumljivih primerih, preventivne ukrepe pri darovanju krvi (vključno z omejitvami za posameznike, ki so v kritičnem obdobju prebivali v Veliki Britaniji) ter ukrepe pri postopkih priprave krvnih pripravkov. Po preteku ocenjene inkubacijske dobe in zaradi učinkovitih varnostnih ukrepov zdaj vCJB v svetu ne predstavlja več tveganja. Zato so nekatere države že sprostile omejitve glede darovanja krvi. V Sloveniji doslej nismo zabeležili nobenega potrjenega primera vCJB, tveganje za prenos vCJB preko krvi pa je zanemarljivo. Glede na to dejstvo v skladu s priporočili mednarodnih strokovnih organizacij na tem področju tudi v Sloveniji pripravljamo spremembo, s katero bi odpravili trajno izključitev krvodajalcev, ki so v obdobju med letoma 1980 in 1996 bivali ali prejeli transfuzijo v Veliki Britaniji ali na Irskem.
Izhodišče: Migrena je primarni glavobol, ki se običajno zdravi z analgetiki, zdravili za preprečevanje migrene in biološkimi zdravili. Zdravljenje pa je bolj uspešno ob sočasni uporabi komplementarnih metod, kot je akupunktura. Primarni namen raziskave je bil ugotoviti razliko pri zmanjševanju stopnje bolečine ob izbiri akupunkturnih točk na prizadetih kanalih ali ob izbiri uveljavljenih točk. Sekundarni namen raziskave je bil ugotoviti razliko med skupinama v številu dni z migreno, vplivu glavobola na opravilno sposobnost in počutje, spremenjeni količini porabljenih analgetikov in glede na odsotnost z dela pred začetkom ter v obdobju 1, 3 in 6 mesecev po zaključku akupunkturnega zdravljenja. Metode: V prospektivno, randomizirano raziskavo je bilo vključenih 44 odraslih bolnikov. V kontrolni skupini smo izbrali uveljavljene lokalne točke, v preiskovani skupini pa je izbor potekal glede na prizadete kanale. Spremljanje 1, 3 in 6 mesecev po akupunkturni obravnavi je potekalo prek telefonskega klica. Za zbiranje podatkov smo uporabili vprašalnika HIT-6 in MIDAS. Rezultati: Stopnja bolečine je bila v preiskovani skupini manjša 1 mesec po začetku zdravljenja (p = 0,03) in 3 mesece po začetku zdravljenja (p = 0,01). V številu dni z miogreno, pri točkovanju vprašalnikov MIDAS in HIT-6, o porabi analgetikov in v odsotnosti z dela med skupinama ni bilo statistično pomembne razlike 1, 3 in 6 mesecev po zaključku akupunkturnega zdravljenja. Zaključki: Metoda izbiranja akupunkturnih točk glede na prizadete kanale se je po 1 in 3 mesecih izkazala za bolj učinkovito pri nižanju stopnje bolečine kot metoda izbiranja uveljavljenih lokalnih točk.
Laringomalacija je prirojena anomalija zgornjih dihal in najpogostejši vzrok prirojenega inspiracijskega stridorja. Pojavi se zaradi ohlapnosti tkiv supraglotisa, ki tvorijo dinamično zaporo pri vdihu. Stridor nastane kmalu po rojstvu, pri večini otrok pa sčasoma spontano izzveni. Diagnozo laringomalacije postavi pediater, potrdi pa jo otorinolaringolog s fleksibilno laringoskopijo. Pri blagih in zmernih primerih laringomalacije se priporoča redno spremljanje in konzervativno zdravljenje s protirefluksno terapijo in prilagoditvami pri hranjenju. Pri hudi obliki laringomalacije je potrebna bolnišnična obravnava, saj je potrebno kirurško zdravljenje s supraglotoplastiko, ki jo opravi otorinolaringolog.
Chronic inflammation is a key mechanism in atherosclerosis and is associated with different stages of the atherosclerotic process and its complications. Cytokines, including interleukins, amplify the inflammatory cascade within the vessel wall and play a critical role throughout the pathogenetic process of atherosclerosis. Most risk factors for atherosclerosis exert harmful effects on the vessel wall by inducing an inflammatory process. Several inflammatory biomarkers are available to identify low-grade inflammation. Incorporating determination of inflammatory biomarkers, especially highly sensitive CRP (hsCRP), into CV risk prediction in primary prevention may help reclassify CV risk, particularly in low-risk patients and in subjects in whom traditional risk scores do not provide an exact estimation of risk. However, the existing guidelines do not include any inflammatory biomarkers in their scoring systems. A healthy lifestyle, including exercise, weight loss, and smoking cessation, has been shown to reduce CV events by reducingng systemic inflammatory response. Also, drug treatment of risk factors, including antihypertensive agents and lipid-lowering drugs, reduces levels of circulating inflammatory biomarkers. With statins, it has been shown that the greatest reduction in ischemic events was achieved in patients with reduced low-density lipoprotein cholesterol and hsCRP. Despite the effects on levels of inflammatory biomarkers, only a limited number of anti-inflammatory agents have shown convincing results in lowering CV risk. Targeting interleukins, particularly interleukin-6, represents the most compelling evidence for reducing CV events. Canakinumab, colchicines, and some other new anti-inflammatory drugs are promising. However, further studies will be needed to determine the specific inflammatory mechanisms that contribute to CV events and to identify novel therapeutic strategies.
Vazoplegijo povzročajo številna kritična stanja (sepsa, opekline, velike operacije, travma itd.), kljub temu zanjo še ni enotne definicije. Največkrat se definira kot nenormalno nizka sistemska žilna upornost ob normalnem ali povečanem minutnem volumnu srca, ki ne omogoča zadostnega srednjega arterijskega tlaka za ustrezno perfuzijo organizma. Vazoplegija po kirurškem posegu se najpogosteje pojavlja po srčnih operacijah, je pa opisana tudi po transplantaciji jeter ter po operacijah z večjo izgubo krvi in potrebo po transfuziji. Povezana je s podaljšano hospitalizacijo, z večjo možnostjo razvoja sekundarnih okužb ter z visoko smrtnostjo. Pri srčnih operacijah z uporabo zunajtelesnega obtoka je bistvo patogeneze za vazoplegijo sproščanje vnetnih mediatorjev in aktiviranje komplementnega sistema, kar vodi do porasta vnetnih citokinov, dušikovega oksida, prostaglandinov, vodikovega sulfida, do povečane sinteze prostih kisikov radikalov in do sinteze številnih vazoaktivnih substanc preko aktiviranja simpatičnega živčevja. Podaljšana vazoplegija povzroči neodzivnost adrenergičnih in angiotenzinskih receptorjev ter zmanjša izločanje vazopresina in glukokortikoidov, kar vodi v poglobljeno na vazopresorje neodzivno vazoplegijo. Poznavanje patofizioloških procesov nastanka vazoplegije po kirurškem posegu ponuja možnosti za razvoj tarčnih zdravil in za boljši izid zdravljenja.
Medenični obroč povezuje kot tečaj ledveno-križnično hrbtenico in kolke ter z ohranjanjem ledvene lordoze in ekstenzije v kolkih omogoča energetsko učinkovito stoječo držo. Razumevanje medsebojnega vpliva med hrbtenico in medenico je ključnega pomena pri načrtovanju in izvedbi totalne artroplastike kolka in/ali fiksacije ledveno-križnične hrbtenice. Z večanjem rigidnosti ledvene hrbtenice zmanjšujemo gibljivost hrbtenično-medeničnega kompleksa in povečujemo tveganje za utesnitev in izpah kolčne totalne endoproteze. Vpadni kot medenice je statični parameter, značilen za vsakega posameznika in klinično določa medsebojne vplive med hrbtenico in medenico. Primerjava drugih parametrov med stoječim in sedečim položajem omogoča oceno medenične gibljivosti v sagitalni ravnini. Sagitalna klasifikacija celotnega hrbteničnega stebra pri stoji in morfologija medenice pa določata obseg gibanja kolkov. Osebe z ožjo, bolj navpično medenico in nizkim vpadnim kotom ter naklonom križnice imajo omejeno medenično retroverzijo in hrbtenično-medenično gibljivost. To pa zahteva večjo gibljivost kolkov. Nasprotno pa imajo osebe s širšo in bolj vodoravno medenico ter višjim vpadnim kotom in naklonom križnice večjo sagitalno hrbtenično-medenično gibljivost. Zato potrebujejo prvi več anteverzije acetabularne komponente, drugi pa manj. Dobro gibljiva ledvena hrbtenica varuje kolčni sklep, medtem ko zahteva togi ledveno-križnični segment večjo kolčno gibljivost, kar lahko ogroža uspešnost totalne kolčne endoproteze. Čeprav enotnega soglasja še ni, pa se večina nedavnih smernic strinja, da je pri bolnikih z visokim tveganjem za izpah po totalni kolčni artroplastiki smiselno opraviti pred operacijo stranske rentgenske posnetke hrbtenično-medeničnega kompleksa stojé in sede. Tako lahko optimiziramo položaj acetabularne komponente pri nenormalni hrbtenično-medenični poravnavi ali gibljivosti ter zmanjšamo tveganje za izpah. V primeru, da je potrebna operacija tako kolčnega sklepa kot ledveno-križničnega prehoda, je priporočljivo najprej opraviti totalno kolčno artroplastiko. Izjema je prisotnost kompenzacijske retroverzije medenice, ko je za postavitev medenice v bolj fiziološko anteverzijo priporočljivo najprej operirati ledveno-križnično hrbtenico.
Ob prvem vaginalnem porodu ženske pride v 10–35 % do avulzije oz. odtrganja dela mišice levator ani (MLA) z njenega narastišča na sramni kosti. Avulzija MLA je pomemben dejavnik tveganja za motnje v delovanju medeničnega dna in za zdrs medeničnih organov. MLA sestavljajo 3 strukturne komponente: m. iliococcygeus, m. pubococcygeus, m. puborectalis. Slednja tvori zanko okrog anorektalnega stika in s tem vzdržuje anorektalni kot. Trikotni prostor, ki ga zanka MLA obdaja, imenujemo levatorjev hiatus, skozi katerega potekajo sečnica, nožnica in anus. Levatorjev hiatus predstavlja največjo potencialno herniacijsko odprtino v telesu. Ob kronanju plodove glavice se morajo medialne vitre MLA raztegniti tudi do trikratne dolžine v mirovanju. Doslej dokazani dejavniki tveganja za avulzijo MLA so: višja starost ob prvem porodu, nižji indeks telesne mase porodnice, porod s forcepsom in z vakuumsko ekstrakcijo, podaljšana druga porodna doba. O vlogi epiziotomije se literatura razhaja. Epiduralna analgezija bi lahko bila zaščitni dejavnik. Klinično lahko avulzijo MLA prepoznamo s palpacijo kontinuitete mišice preko stene nožnice. Diagnostični standard za avulzijo MLA je transperinealni ultrazvočni pregled (UZ). Zgodnje odkrivanje in ukrepanje bi bilo smiselno, da bi izboljšali oskrbo žensk s porodno poškodbo MLA in zmanjšali vpliv le-te na kakovost življenja ženske. Pomembno bi bilo, da bi imele ženske s porodno poškodbo medeničnega dna možnost fizioterapevtske obravnave po porodu. Transperinealni UZ za oceno MLA in analnega sfinktra bi bilo smiselno opraviti pri ženskah po prvem vaginalnem porodu, predvsem v primeru večje poškodbe porodne poti po porodu in v primeru poteka poroda z večjim tveganjem za porodno poškodbo MLA.
Izhodišča: Sarkopenija je pogosto prisotna pri bolnikih s srčnim popuščanjem, tudi pri tistih, ki so izbrani za vstavitev mehanske cirkulatorne podpore levega prekata. Sarkopenija je pomemben negativen dejavnik tveganja za izid zdravljenja bolnikov z mehansko cirkulatorno podporo levega prekata. Namen sistematičnega pregleda literature je bil analizirati metodološke pristope za ocenjevanje sarkopenije z izvedbenimi funkcijskimi testi pri bolnikih pred vstavitvijo mehanske cirkulatorne podpore levega prekata ali po njej. Metode: Sistematično smo pregledali podatkovno zbirko PubMed do vključno novembra 2024. Pregledali smo raziskave glede na uporabljene izvedbene funkcijske teste za oceno sarkopenije, obdobje ocenjevanja bolnikov in izvedljivost funkcijskih testov. Rezultati: V pregled smo vključili 8 raziskav. V izbranih raziskavah so bolnike ocenili z različnimi izvedbenimi funkcijskimi testi, kot so merjenje jakosti prijema roke, testi hoje, časovno merjeni test vstani in pojdi, ročna dinamometrija mišic iztegovalk kolena, skupina testov telesne zmogljivosti in test vstajanja s stola. Ugotovitve pregledanih raziskav kažejo na pomembnost ocenjevanja sarkopenije z izvedbenimi funkcijskimi testi ter poudarjajo tudi težave z izvedljivostjo določenih testov pri teh bolnikih. Najpogosteje uporabljeni test z visoko stopnjo izvedljivosti je bil test merjenja jakosti prijema roke. Zaključek: Metodološki pristopi objavljenih raziskav so precej raznoliki. Ocenjevanje sarkopenije pri bolnikih pred vstavitvijo mehanske cirkulatorne podpore levega prekata ali po njej se izvaja z različnimi izvedbenimi funkcijskimi testi, ki imajo glede na stanje bolnika različno stopnjo izvedljivosti. V nadaljnjih raziskavah bi bilo potrebno prepoznati tiste izvedbene funkcijske teste, ki so klinično najbolj uporabni in izvedljivi ter najbolje napovedujejo izid zdravljenja bolnikov po vstavitvi mehanske cirkulatorne podpore levega prekata.
Izhodišča: Številne raziskave so dokazale varnost, sprejemljivost in zadovoljstvo z umetno prekinitvijo nosečnosti (UPN) z zdravili doma, kar odslikavajo smernice zdravstvenih združenj, med njimi tudi Svetovne zdravstvene organizacije. Kljub temu nekatere slovenske bolnišnice te možnosti še vedno ne omogočajo. Namen naše raziskave je oceniti učinkovitost, varnost in sprejemljivost UPN z zdravili v domačem okolju v primerjavi z bolnišničnim okoljem. Metode: V raziskavo so bile med 20. decembrom 2023 in 31. julijem 2024 povabljene tiste pacientke, ki so želele UPN z zdravili in so bile zaradi tega v obravnavi na Kliničnem oddelku za reprodukcijo Ginekološke klinike Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Podatke smo pridobili z anonimnim spletnim vprašalnikom, ki so ga preiskovanke dobile na svoj e-poštni naslov 2 meseca po UPN. Rezultati: V času raziskave je UPN opravilo 407 pacientk. Na spletni vprašalnik je v celoti odgovorilo 65 preiskovank, ki so UPN opravile doma, in 7, ki so UPN opravile v bolnišnici. Učinkovitost UPN z zdravili je bila večja pri tistih, ki so UPN opravile v domačem okolju. Varnost in stopnja zapletov je bila primerljiva. Preiskovanke, ki so UPN opravile v domačem okolju, so poročale v povprečju o hujših bolečinah. Večina preiskovank v obeh skupinah je bila zadovoljnih s seznanjanjem in s samim postopkom. UPN z zdravili se je zdel obema skupinama sprejemljiv. Zaključek: Raziskava je potrdila rezultate raziskav iz tujine. Kaže, da je UPN z zdravili doma tudi v slovenskem okolju varna, učinkovita in sprejemljiva, ter da so pacientke s takim postopkom zadovoljne.
Introduction and objective: Natural disasters, with their devastating effects, are an important stress factor in people’s lives. This situation emerges as a significant factor in the development of burnout syndrome. More than 400 physicians die every year due to depression and burnout. Our aim was to examine the burnout status of emergency physicians who are on the front line in all kinds of important events such as those following a devastating event like an earthquake. and the factors affecting it. Materials and methods: This descriptive cross-sectional study was conducted to evaluate the levels of burnout among emergency physicians working in Hatay, Türkiye, before and after the earthquake centered in Kahramanmaraş on February 6, 2023. Data were collected electronically nine months after the earthquake (November 15–30, 2023). The survey consisted of two sections: 30 questions assessing participants’ demographic characteristics and the problems they encountered during and after the earthquake, and a 22-item scale based on the Maslach Burnout Inventory (MBI). The questionnaire included both open-ended and multiple-choice items. Informed consent was obtained from all participants, and the data were recorded in digital format and analyzed using descriptive statistical methods. No comparison was made with physicians who had not experienced a disaster. No statistical correction was applied for group-based hypothesis testing or multiple comparisons. Results: A total of 182 physicians participated in the study, with a rate of female participants of 47.3% (n=86). According to the study’s results, the mean Maslach scale was 49.4 (13). In the study, participants aged 40 years and older were found to have significantly lower levels of burnout compared to younger age groups (p<0.001). It was also observed that burnout levels decreased with increasing years of professional experience. These two findings are considered to be interrelated. Additionally, female participants were found to have significantly higher levels of burnout compared to their male counterparts (p=0.007).Participants who experienced difficulties such as lack of food (p=0.0005) and housing difficulties (p=0.032) while working after the earthquake, those who felt their efforts were not adequately recognized (p=0.016), and those who were dissatisfied with working in the emergency department were found to have significantly higher levels of burnout (p<0.001). Conclusion: As demonstrated in our study, increased professional experience appeared to serve as a protective factor against burnout syndrome. However, higher levels of burnout were observed when additional stressors, such as those arising from natural disasters like earthquakes, were present. Moreover, factors influencing job satisfaction, as well as those related to the fulfillment of individuals’ basic physiological needs, were found to impact burnout levels significantly.
Vaskulitis, povezan s protitelesi proti citoplazmi nevtrofilcev (angl. ANCA-associated vasculitis, AAV, anti-neutrophil cytoplasmic antibodies, ANCA) je skupina sistemskih avtoimunskih vaskulitisov majhnih žil, ki vključuje granulomatozo s poliangiitisom (GPA), mikroskopski poliangiitis (MPA) in eozinofilno granulomatozo s poliangiitisom (EGPA). Bolezen se kaže s sistemskim vnetjem, ki prizadene različne organe, najpogosteje ledvice, pljuča in zgornja dihala. Etiologija AAV vključuje genetske, epigenetske in okoljske dejavnike, med katerimi so pomembni okužbe, izpostavljenost toksinom in nekatera zdravila. Patogeneza bolezni temelji na izgubi tolerance do primarnih antigenov nevtrofilcev (PR3 in MPO), kar vodi v aktivacijo nevtrofilcev, nastanek zunajceličnih pasti (NET) ter poškodbo endotela. Diagnoza AAV temelji na klinični sliki, seroloških testih (protitelesa ANCA), radioloških preiskavah in biopsiji prizadetih organov. Zdravljenje vključuje indukcijsko terapijo z glukokortikoidi in rituksimabom ali s ciklofosfamidom s ciljem doseči remisijo, sledi pa vzdrževalna terapija za preprečevanje ponovitev. V zadnjem času se vse bolj uveljavljajo biološka zdravila, kot je mepolizumab za EGPA in avakopan za MPA ter GPA, ki zavirajo specifične patogenetske mehanizme teh bolezni. Napredek v razumevanju AAV in napredek pri razvoju zdravil obeta izboljšano napoved izida in zmanjšanje neželenih učinkov zdravljenja.
