This article examines the executed criminal’s body as a paradigmatic site where projected hatred materializes as abject remainder. Drawing on Rogozinski’s egoanalysis and Cohen’s Monster Theory, it argues that monstrosity does not precede exclusion but is produced through a process by which the ego expels what it experiences as intolerable within itself and misrecognizes it as an external enemy. Hanging is analyzed as a judicial spectacle in which this mechanism becomes historically visible: through the suspension of the condemned corpse, the abject remainder persists in public view, acquiring the unsettling aura that marks it as both expelled and uncannily familiar. The article thus reinterprets capital punishment as the material enactment of hatred’s self-dividing logic: the remainder is incarnated in the hanged body, which crystallizes the community’s effort to externalize its own transgressive potential, converting it into a figure subjected to expulsion and violent sanction.
Prispevek obravnava vprašanje ohranjanja človeškosti v času hitrega razvoja generativne umetne inteligence (UI). Izhaja iz hipoteze, da temeljna nevarnost UI ni v njeni morebitni zavestnosti, temveč v človekovi pripravljenosti, da lastno eksistenco zreducira na algoritemsko procesiranje. Z uporabo interdisciplinarnega pristopa, ki povezuje spoznanja nevroznanosti (Penfield, Egnor), filozofije duha (Feser, Searle) in teologije, raziskava dokazuje ontološko nezvedljivost človeka na materialni stroj. Analiza nevroznanstvenih dokazov zavrača biološki redukcionizem in potrjuje nematerialno naravo intelekta in volje. V nadaljevanju prispevek razkriva epistemološki prepad med sintakso UI in človeško semantiko ter UI opredeljuje kot ‚logičnega drugega‘ oziroma kot simulaker brez notranjega uvida. V zadnjem delu se razprava usmerja v eshatološko in etično dimenzijo – avtor s kritiko transhumanizma in konceptom ‚malikovanja tehnologije‘ utemeljuje, da je ohranjanje človeškosti mogoče le s sprejemanjem bivanjske ranljivosti, končnosti in sposobnosti za molk, česar pa digitalna nesmrtnost ne more ponuditi.
V izjavi II. vatikanskega koncila o krščanski vzgoji je izrecno poudarjeno, da je pri njej na prvem mestu katehetski pouk, čeprav dokument v nadaljevanju govori bolj ali manj o verskem pouku v šoli. Sami izhajamo iz predpostavke, da so na razvoj kateheze v pokoncilskem obdobju vplivali skoraj vsi njegovi dokumenti, ki so poudarjali pastoralni pristop Cerkve. Poziv k vstopu Cerkve v sodobno družbo je na prvo mesto postavil kristocentričnost in antropološko naravnanost, saj so to koncilski očetje uporabljali za temeljni hermenevtični ključ razbiranja znamenj časa in kot vodilo za pristop k sodobnemu človeku. Antropološki pogled vodi k vzgoji z bolj induktivnim pristopom, ki izhaja iz dejanskega položaja človeka – z vsemi njegovimi skrbmi in vprašanji. V to naj bi kateheza vnašala luč vere, da bi človek živel bolj polno v moči Kristusovega odrešenja v občestvu Cerkve. V Sloveniji se je zaradi uradne izključitve verskega pouka iz šol to približevanje konkretnemu človeku in konkretni družbi dejansko začelo že prej – v času pred koncilom. Posamezniki so poleg formalne obnovitve kateheze poskušali slediti tudi potrebam konkretnih otrok in mladostnikov. Kljub temu so se med zagovorniki klasičnega, bolj katekizemskega pristopa, ki se odraža v t. i. Pogačnikovih učbenikih, in tistimi, ki so želeli v korak s sodobno paradigmo religijske vzgoje, zbranimi okrog Medškofijskega katehetskega odbora, porajale napetosti. Nedavni odmevi koncilskega poziva k pastoralni usmeritvi so vidni v kerigmatični usmeritvi zadnjega pravilnika za katehezo. Kerigmatični poziv in odgovornost celotnega občestva Cerkve za katehezo je v našem prostoru najbolj razviden v prvem celostno zastavljenem in uradno potrjenem katehetskem načrtu nekaj desetletij po koncilu.
AI-based (social) identification technology, which relies on machine learning performance supported by algorithmic complexity to achieve desired outcomes, has permeated humans’ daily lives. On the one hand, this technology offers significant benefits, particularly in enhancing operational efficiency and facilitating the analysis of large volumes of data. On the other hand, however, it presents a severe ethical challenge, as AI technology operates through algorithms that have not been free from bias. This study critically examined the ethical issues of discrimination within the discourse on human dignity, particularly in the context of biased algorithmic applications from a (Catholic) moral theologian’s perspective. This article is intended to reveal that (a) algorithmic bias has the potential to disproportionately affect vulnerable and minority groups, and (b) discrimination resulting from algorithmic bias is exceedingly difficult to eliminate, thereby necessitating a discourse grounded in the infinite dignity of every human being.
This article overviews developments in the field of creation theology in the post-war period, highlighting the contributions of Gerhard von Rad, Claus Westermann and Walter Brueggemann. I will discuss how creation became a fully operational concept within protestant theology during the last fifty years by the overcoming of the history versus nature divide and through the development, critique and revision of the theology of blessing. It is now firmly established that creation theology allows both celebration and protest, thanksgiving and lament. The multiple uses of creation theology have enabled it to bridge gaps between different perspectives in the Christian world and have made possible a fruitful dialogue between secular and religious points of view, further contributing to the return of religion to the public sphere in the Modern world.
